Na pasjem ležišču se pojavi moker madež. Pes med spanjem spusti nekaj urina ali pa za njim med hojo ostajajo kapljice. Pri starejšem psu marsikdo najprej pomisli: »To je pač starost.«
Toda uhajanje urina ni normalen in neizogiben del staranja.
Urinska inkontinenca pomeni, da pes zadrževaja urina ne more popolnoma nadzorovati. Vzrok je lahko razmeroma preprost, na primer slabše delovanje mišice zapiralke sečnice, lahko pa se za težavo skrivajo bolezni sečil, živčevja, prirojene nepravilnosti ali celo motnje, zaradi katerih pes proizvaja bistveno več urina kot prej.
Zato moker madež še ni diagnoza.
Kako prepoznamo pravo inkontinenco?
Za inkontinenco je značilno, da urin uhaja brez običajnega zavestnega uriniranja.
Skrbnik lahko opazi:
- mokro ležišče po spanju,
- kapljanje urina med hojo ali počitkom,
- vlažno dlako okoli spolovila,
- vonj po urinu na dlaki ali ležišču,
- pogosto lizanje vulve ali prepucija,
- pordelo ali razdraženo kožo.
Pes se uhajanja pogosto sploh ne zaveda.
To je pomembna razlika. Pes z vnetjem mehurja bo lahko večkrat prosil ven, pogosto počepal in uriniral majhne količine. Inkontinenten pes pa lahko zunaj urinira povsem normalno, čez nekaj ur pa mu med globokim spanjem urin počasi uide.
Zakaj je pomembno, kako urin uhaja?
Ker so lahko navzven podobne težave posledica različnih vzrokov. Način uhajanja urina zato veterinarju pomaga pri ugotavljanju, kaj je v ozadju.
Mokro ležišče po spanju je drugačen podatek kot pogosto napenjanje, pri katerem pes izloči le nekaj kapljic. Prav tako je pomembno, ali je pes nenadoma začel več piti ali pa mu urin po malem uhaja že od mladosti. Zato poleg tega, da psu urin uhaja, opišite tudi, kdaj se to dogaja, kako pogosto in od kdaj.
Zakaj je inkontinenca pogosta pri steriliziranih psicah?
Eden pogostejših vzrokov je oslabelost mehanizma, ki zapira sečnico.
Posebej pogosto se pojavlja pri steriliziranih psicah, predvsem srednje velikih in večjih.
Tipičen primer je psica, ki:
- zunaj normalno urinira,
- čez dan nima posebnih težav,
- med spanjem pa postopoma spušča urin.
Na zapiranje sečnice vplivajo hormonsko okolje, mišični tonus ter anatomski položaj mehurja in sečnice. Po sterilizaciji se hormonske razmere spremenijo, zato lahko pri nekaterih psicah zapiralni mehanizem sčasoma oslabi.
To ne pomeni, da je vsako uhajanje urina pri sterilizirani psici posledica sterilizacije. Najprej je treba izključiti druge možne vzroke.
Ali lahko inkontinenco dobi tudi samec?
Seveda.
Pri samcih je treba poleg bolezni sečil pomisliti tudi na težave s prostato, živčevjem, motnje praznjenja mehurja ali zaporo sečnice.
Posebej pomembno je opazovati, ali pes urinira z normalnim curkom.
Če dolgo stoji v položaju za uriniranje, se napenja, ima zelo šibek curek ali po uriniranju še vedno kaplja, se mehur morda ne prazni pravilno.
Takrat urin lahko uhaja celo zato, ker je mehur prepoln.
Kako lahko urin uhaja iz prepolnega mehurja?
Na prvi pogled se sliši nelogično.
Toda če pes mehurja ne more normalno izprazniti, v njem ostaja vedno več urina. Ko postane preveč poln, začne urin postopoma kapljati.
To imenujemo prelivna inkontinenca.
Vzrok je lahko:
- delna zapora sečnice,
- moteno delovanje živčevja,
- slabo krčenje mišice mehurja,
- motena koordinacija med mehurjem in sečnico.
Če pes večkrat poskuša urinirati, vendar izloči zelo malo urina ali ničesar, je potreben hiter veterinarski pregled. Popolna zapora sečil je urgentno stanje.
Kakšno vlogo ima živčevje?
Uriniranje ni samo delo mehurja.
Pri njem morajo pravilno sodelovati možgani, hrbtenjača, živci, mišica mehurja in sečnica.
Če je ta povezava motena, se lahko pes težko zadržuje ali pa, nasprotno, mehurja ne more pravilno izprazniti.
Pozorni smo predvsem, kadar se inkontinenci pridružijo:
- slabost zadnjih nog,
- spotikanje,
- vlečenje prstov po tleh,
- bolečina v hrbtu,
- težave z odvajanjem blata,
- spremembe gibanja ali položaja repa.
Inkontinenca skupaj z nevrološkimi znaki zahteva pregled.
Kaj pa mlad pes, ki mu urin stalno kaplja?
Pri mladem psu, ki ima skoraj od začetka življenja mokro dlako okoli spolovila in mu urin stalno ali občasno kaplja, je treba pomisliti na prirojeno težavo.
Ena od možnosti je ektopični sečevod.
Normalno sečevod vodi urin iz ledvice v mehur. Pri ektopičnem sečevodu pa se ne konča na običajnem mestu, zato lahko urin odteka mimo normalnega zapiralnega mehanizma.
Tak pes je lahko sicer popolnoma sposoben normalno urinirati, hkrati pa mu urin med posameznimi uriniranji ves čas počasi uhaja.
To ni težava pri učenju sobne čistoče.
Zakaj je pomembno, koliko pes pije?
Ker inkontinenca včasih ni edina težava.
Če pes nenadoma začne veliko več piti in urinirati, je lahko povečana količina urina posledica druge bolezni.
Med možnimi vzroki so bolezni ledvic, sladkorna bolezen, Cushingov sindrom, nekatera zdravila in druge presnovne bolezni.
Pes, ki je prej brez težav zdržal celo noč, lahko ob bistveno večji tvorbi urina začne potrebovati nočni izhod ali mu začne urin uhajati med spanjem.
Vode takemu psu ne omejujemo.
Povečano pitje je lahko simptom bolezni, omejevanje tekočine pa vzroka ne odpravi.
Kako veterinar išče vzrok?
Najprej potrebuje dober opis težave.
Pomembno je vedeti:
- kdaj urin uhaja,
- ali pes takrat spi,
- ali zunaj normalno urinira,
- ali se napenja,
- ali več pije,
- ali je težava prisotna že od mladosti,
- ali ima težave s hrbtenico ali zadnjimi nogami.
Sledijo lahko pregled psa, analiza urina, urinokultura, krvne preiskave, ultrazvok ali rentgen. Pri nekaterih psih so potrebne tudi bolj specializirane preiskave, na primer cistoskopija, CT ali nevrološka diagnostika.
Se inkontinenco da zdraviti?
V številnih primerih jo je mogoče zelo dobro obvladovati, v nekaterih pa tudi odpraviti.
Toda zdravljenje je odvisno od vzroka.
Pri oslabelosti zapiranja sečnice lahko pomagajo zdravila. Pri okužbi je treba zdraviti okužbo. Pri prirojeni anatomski nepravilnosti je lahko potreben poseg. Pri nevrološki bolezni je zdravljenje odvisno od mesta in vrste okvare.
Univerzalnega zdravila za vsakega inkontinentnega psa zato ni.
Kaj lahko naredimo doma?
Do pregleda in med zdravljenjem lahko psu pomagamo z nekaj preprostimi ukrepi.
Omogočimo mu pogostejše izhode, predvsem pred spanjem in takoj po daljšem počitku. Ležišče zaščitimo s pralno vpojno podlogo.
Dlako in kožo okoli spolovila ohranjamo čisto in suho, saj dolgotrajen stik z urinom lahko povzroči draženje.
In predvsem: psa zaradi mokrega ležišča ne kaznujemo.
Pri pravi inkontinenci urina ne spušča namenoma.
Kdaj ne smemo čakati?
Takojšen pregled je potreben, če pes:
- ne more normalno urinirati,
- se močno napenja, urina pa skoraj ni,
- ima izrazite bolečine,
- bruha ali postaja šibek,
- ima kri v urinu in je splošno prizadet,
- nenadoma izgublja moč v zadnjih nogah.
Pri postopnem uhajanju urina brez drugih alarmnih znakov pregled običajno ni urgenten, vendar težave tudi ni smiselno mesece pripisovati starosti.
Moker madež je začetek vprašanja, ne odgovor
Enak moker madež na tleh lahko nastane zaradi oslabelosti sečnice, vnetja, povečanega nastajanja urina, nevrološke bolezni, nepravilnega praznjenja mehurja ali prirojene anatomske posebnosti.
Zato je najpomembnejše vprašanje:
Zakaj urin prihaja ven takrat, ko ga pes ne namerava izločiti?
Ko poznamo odgovor, lahko pri številnih psih težavo bistveno zmanjšamo in jim vrnemo precej bolj udobno vsakodnevno življenje.
